V četrtek, 20. 11. 2025 je – kot bi rekel gospod Vanja iz knjižnice, ki je naredil čudovit uvod v večer poezije – prvenec Šepet srca zaživel v obiskovalcih na Fužinah. Fužine, moj “drugi dom”, kraj, kjer sem preživela 9 let študentskega in mlado-odraslega življenja.
Začetna negotovost in strah pred tem, da nas bo vsega skupaj 5, je hitro postala nekaj čisto drugega. S Patricijo Gornjec sva sedaj že vedeli “kako to gre”, zato je bilo začetnega živčkanja nekaj manj, Domen je lepo poskrbel, da je vse stalo na svojem mestu, osebje knjižnice Fužine pa dodalo pilo na i prijetnemu ambientu.
Šepet srca je tokrat nagovoril skok iz “cone udobja”, poklical k pogumu in upanju, na kup pripeljal zelo različne ljudi, ki so tako ali drugače del mojega življenja in obiskovalce, ki so za večer izvedeli s plakata. V posebno čast mi je, da se je večera udeležila tudi Milojka Bozovičar Gantar, umetnica, ki je poskrbela za akvarele, ki krasijo pesniško zbirko. Hvaležna, da sem jo na tej poti spoznala, hvaležna za njene besede in njeno srčno delo, ki je več kot le “zadelo” moje bistvo, moje pesmi. V sodelovanju z oblikovalko so ti akvareli zablesteli in tako sem med drugim že nekajkrat o zbirki slišala tudi: “Vau, res je čudovita!”
Tudi ta večer smo zaključili s podpisi v zbirko, posvetili in pogostitvijo, ki je obudila kakšen spomin ali dala priložnost za stisk roke, objem in nasmeh.
